Ko nekdo izve, da ste karateist, takoj pomisli na akcijske junake iz karate filmov in pred očmi se mu pojavijo bliskoviti, atraktivni udarci, visoki skoki in nožne brce iz obrata. Vendar to je samo majhen utrinek karateja. Bistvo karateja je veliko več življenjske in športne širine.

REDKOKATERA VEŠČINA ALI ŠPORT NUDI POSAMEZNIKU TOLIKO ŽIVLJENSKE IN ŠPORTNE ŠIRINE KOT KARATE. V NJEM NAJDEMO FILOZOFIJO, ETIKO, RELIGIJO, PSIHOLOGIJO, REKREACIJO, ZABAVO, POSEDUJE PA TUDI IZRAZIT MEDICINSKO – TERAPEVTSKI POMEN, SAJ BLAGODEJNO ZDRAVSTVENO VPLIVA NA VSE STAROSTNE SKUPINE OBEH SPOLOV. KARATE JE SREDSTVO, KI CELOSTNO RAZVIJA POSAMEZNIKA TAKO V FIZIČNEM KOT TUDI V PSIHIČNEM SMISLU.

 

OPREDELITEV POJMA

KARATE-DO je filozofsko utemeljen v samem imenu. V gnostičnem smislu ideogram KARA označuje besedo prazen, TE pa roka, torej prazna roka. S tem nazivom je v karateju poudarjen aspekt samoobrambe, defenzive in nenasilja. Kara v metafizičnem smislu pomeni tudi praznino uma, ki jo na Vzhodu razlagajo kot svoboda duha. Ideogram DO označuje pot, stezo ali način in predstavlja življenjsko opredelitev za karate ter preučevanje te veščine za vse Življenje. Celotni pomen naziva KARATE-DO je torej pot prazne roke.

 

RAZVOJ KARATEJA

Zgodovino karateja delimo na štiri razvojna obdobja.

1. KITAJSKI IZVORI

Duhovni oče karateja je indijski menih BODHIDHARMA, ki je l. 520 prišel na Kitajsko, da bi širil zen-budizem. Po obisku na cesarjevem dvoru, se je ustavil v samostanu SHAO LIN. Opazil je, da so duhovniki šibkega zdravja, zato je oblikoval sistem telesnih vaj z imenom shih-pa iohan shou ali 18 boksarskih tehnik (danes znane kot kata SANCIN ). Iz tega se je kasneje razvil shaolinski boks, ki je močno vplival na naslednje razvojno obdobje.

2. OKINAVSKO OBDOBJE (od l. 1372).

Na podlagi kitajskih prvin borbe in lokalnih okinavskih sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina OKINAVA-TE bolj znana kot tote ali kitajska roka. Pravili pa so ji tudi tode ali roka Tangavcev, po kitajski dinastiji Tang. Na začetku so obstajale tri šole, ki so se imenovale po krajih, kjer so delovale: SHURI-TE, TOMARA-TE in NAHA-TE. Najbolj znani mojstri teh šol so bili: Sokon Matsumura Bushi, Anko Itosu, Azato Yasutsune (vsi trije shuri-te), Kanryo Higaona (naha-te) in Kosaku Matsumora (tomare-te ).

3. JAPONSKO OBDOBJE (od l. 1920).

Največji vpliv na oblikovanje japonskega karateja je izvedel FUNAKOSHI GICHIN. Reformiral ga je tako v metodičnem kot tudi filozofskem smislu. Karate se je iz pisemske tote preimenoval v » prazna roka « . Funakoshijeva šola karateja je postala znana kot SHOTOKAN. Nastale so se druge šole karateja med katerimi so najbolj znane: GOJO-RYU (Chojun Miyagi), SHITO-RYU (Kenwa Mabuni), WADO-RYU (Hironori Otsuka), KYOKUSHINKAI (Masutatsu oyama), SANKUKAI, NABUDO (Yoshinau Nanbu) idr.

4. RAZVOJ KARATEJA V SVETU (od l. 1950)

Karate postane mednarodni šport, ki preraste ozke okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna posebnost. V tem času nastanejo številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu se kot vodilni izdvojita dve zvezi: WUKO – športni karate in ITKF – tradicionalni karate. MOK – mednarodni olimpijski komite potrdi obe zvezi in postavi zahtevo po poenotenju karateja. Leta 1994 je iz zveze WUKO nastala WKF – svetovna karate federacija, ki je načeloma združila: športni in tradicionalni karate. Boj za olimpijsko priznanje se nadaljuje.

Gichin Funakoshi

 

KARATE KATA

Kate so sistematično povezane serije defenzivnih in ofenzivnih borbenih tehnik (drže, blokov, ročni in nožnih tehnik) zoper enega ali več navideznih nasprotnikov. Kata je test profesionalnosti, čistosti in harmonije izvajanja tehnik. Kata je četrti filozofski koncept samoobrambe posameznega stila. Zaradi tega je kata postala sredstvo za utrjevanje obrambnih veščin, ki so potrebne za obrambo pred navideznim napadalcem – vsaka kata se začne z blokom.

Gibi v katah se delijo na osnovne in povezujoče. V kati so udarci, bloki in položaji povezani na predpisan način in po vnaprej določenem vrstnem redu. Večina arhaičnih kat je nastala na podlagi opazovanja živalskih gibov.

Karateisti se učijo kat iz štirih razlogov:

  1. ker vadba kat razvija telesne avtomatizme
  2. kot pogoj za pridobivanje nazivov – (KYU, DAN stopenj pri karateju)
  3. v tekmovalne namene in
  4. sproščanje po stresnem dnevu

Za kvalitetno izvedbo kate so potrebni naslednji elementi: koncentracija, ravnotežje, uporaba moči, hitrost, pravilna tehnika, predpisan ritem in pravilno dihanje. V procesu izvajanja kat, ki je za karate edinstven, se razvijejo različne spretnosti v posameznih stilih.

 

KARATE BORBA – KUMITE

Kumite je izraz za uporabo ofenzivnih in defenzivnih tehnik karateja v prosti borbi in vezanem sparingu. Glavni poudarek sloni na samokontroli in samoobvladovanju. Tekmovalca prikažeta avtomatizacijo tehnik, timing oziroma pravočasnost uporabe tehnik ter razumevanje taktike in tehnike borbe. Tehnike v telo in glavo morajo biti hitre, učinkovite toda pod popolno kontrolo. Cilj v karateju je na »viteški način« nadigrati partnerja vendar v športnem duhu brez najmanjše poškodbe.

Borbe se vršijo na tatamiju, ravnem oblazinjenem borišču, ki je kvadratne oblike predpisane velikosti.